Odšli smo iz svoje hiše, iz svojega kraja in svoje države, ker smo bili v to prisiljeni. Z možem sva morala rešiti sebe in otroka. Prišli smo v Slovenijo, da zaprosimo za pomoč – za zaščito.

Leta 1999 je srbska oblast mobilizirala mojega moža in se je v vojni na Kosovu moral boriti na strani Srbov. Ko se je vojna končala so Srbi pobegnili v Srbijo, mi pa smo ostali v svojem kraju. Na oblasti so sedaj Albanci. Vse, ki so bili mobilizirani v srbsko vojsko jih imajo Albanci na seznamu in jih preganjajo. Na tem seznamu je tudi moj mož. Junija (istega leta, kot smo pribežali v Slovenijo) so nas klicali po telefonu in nam grozili, da nas bodi ubili. Nekaj dni kasneje so trije udrli v našo hišo in iskali moža. Na našo veliko srečo ta večer nismo bili doma – bili smo pri mojih starših. Ko smo se vrnili domov, smo našli razmetano stanovanje ter objokane in preplašene moževe starše. Kakor hitro je bilo mogoče smo spakirali svoje stvari in odšli iz svoje hiše. Zapustili smo vse, niti avta nismo uspeli prodati. Denar za pot smo si sposodili pri mojem očetu in z Božjo pomočjo smo čez tri dni krenili proti Sloveniji. V Sloveniji smo zaprosili za azil.