Sogovornik star približno 25-27 let, je bil dobro razpoložen. Pred tem smo se namreč skupaj igrali družabno igro Spomin. Želel se je pogovarjati, zato sem ga povabila, če bi bil pripravljen odgovoriti na nekaj mojih vprašanj. Razložila sem mu namen teh intervjujev in takoj je privolil v sodelovanje.

Kako je tam od koder ste prišli?
Razmere doma?
Prihajam iz Pakistana. Razmere v moji državi so zelo slabe. Pakistan je gospodarsko zelo slabo razvit. Zaposlitvena možnost je slaba. Izkoriščajo ljudi. V tovarnah delajo tudi otroci. Gre za velike kršitve človekovih pravic. Ženske so brez pravic, nimajo pravice odločati niti o sebi in svojem življenju. Ne morem se strinjati z našo politiko, ki je nasilna.

Zakaj ste torej odšli?
Ne morem se strinjati z razmerami kakršne so v Pakistanu. Pakistan zaostaja v razvoju znanosti in tehnologije. Ni pravic. Pri nas se ne bi mogla tako pogovarjati, kakor tukaj. Pri nas bi žensko pretepli, če bi se pogovarjala z moškim. V Pakistanu ne vidim možnosti za življenje. Če bi mi bilo doma dobro, si ne bi želel oditi.

Koliko časa ste se odločali za pot?
Več dolgih mesecev sem razmišljal o tem, da grem.

Kje ste dobili informacije za pot?
Nisem bil sam. Prišel sem še z dvema prijateljema. Skupaj smo iskali možnosti. Našli smo človeka, ki pozna agente, ki se s tem ukvarjajo.

Kje ste dobili sredstva za pot?
Prodal sem vse svoje imetje, tudi manjšo obrt.

Vam je na poti kdo pomagal?
Agenti. In seveda pomagali smo drug drugemu.

Kako je izgledala vaša pot?
Iz Pakistana smo potovali z letalom čez Turčijo in ZRJ, nato pa s kamionom do Slovenije. V Sloveniji sem naključno. Policija nas je ujela na slovensko-italijanski meji, kjer smo se čez mejo poskušali prebiti peš.

Koliko časa ste že tukaj v Centru za tujce?
Dva dni.

Kakšne so razmere tu?
Počutim se kot v zaporu.

Kaj najbolj pogrešate?
Pogrešam svobodo. Nisem vedel, da življenje lahko postane nič.

Vaša prihodnost? Kaj se bo zgodilo z vami?
Ne vem. Skrbi me, kaj bodo storili z menoj.

In če vas pošljejo domov?
V nobenem primeru se ne želim vrniti domov. To ni več moj dom.

Načrti za naprej?
Živeti v miru, sreči in veselju. Želim napraviti nekaj iz svojega življenja.

Če bi bili direktor tega centra, kaj bi spremenili?
Ne bi zapiral ljudi. Lahko bi si kdo tukaj odpočil, a ne bi jih zapiral.


pogovarjala se je Milena Frank, dipl. soc. del